Novodobna/sodobna mamica?

NOVODOBNA/SODOBNA MAMICA? Ja, pa že.

Odkar sem dobila hčerkico, se vedno pogosteje srečujem z izrazom “novodobna mamica”. Z njim smo ožigosane mlade mame in vedno ima tisti negativen prizvok. “Ah sodobne mamice, preveč komplicirajo, ipd.” Priznam, na začetku sem se zelo sekirala, se obremenjevala s tem, kakšno me kot mamo vidijo drugi. Bom dovolj dobra za sosedovo Micko, če Rubi nebom pri treh mesecih ponudila juhice, mlečnega gresa in jo bom samo dojila? Me bo prijateljica gledala po strani, ker sem jo prosila, da si umije roke preden pocartla mojo punčko? Medtem, ko sem to razmišljala, sem se po parih tednih vprašala “Bom dovolj dobra za Rubi, če se bom obremenjevala z drugimi in njihovimi pričakovanji?” Verjamem, da je vsaka mama najboljša mama, da dela vsaka mamica vse z najboljšimi nameni za svojega otroka. Verjamem, da je vsaka ženska, ko je izvedela, da je noseča-opravila manjšo “raziskavo” kaj jo čaka v naslednjih mesecih, letih. Še vedno pa je ogromno ljudi, ki v nas, mlade mamice, sejejo dvom. “Mi smo vas tako gor spravli, pa z vami ni čisto nič narobe” je pogost odgovor na skoraj vsako odločitev, ki je drugačna od tiste, ki so jo prakticirali včasih, +20+ et nazaj. Redko kdo s tem odgovorom pa se zaveda, da je medicina in znanost v dvajestih letih zelo napredovala, opravljene so mnoge študije, ki dokazujejo zakaj je nekatere navade pri vzgoji, razvoju, hranjenju dojenčkov boljše zamenjati z nekimi drugimi metodami, ki pa niso nujno bolj zakomplicirane. Kako bi odgovorila Rubi čez nekaj let, ko bi me vprašala zakaj sem delala neko stvar samo zato, ker so itak to delale že naše mame pa babice in prababice, če sem pa vedela, da to za njo ni najboljše? Sem se potem res trudila biti najboljša mama? Vsaka pri sebi ve, kaj njenemu malčku najbolj odgovarja in če zato “komplicira”, pa naj.

Samo ”Super ti gre”, da nam polepšaš dan.

Sicer pa, a je res tako težko novopečeno mamico, ki se bori s hormoni, plenicami in jokom kdaj pohvaliti? Samo “Super nam gre” je dovolj, da nam polepšaš dan.
Vse mamice, ki niste spale prejšnjo noč in verjetnotu tudi današnje ne boste; super vam gre in če želite, komplicirajte z najboljšimi možnimi nameni. ❤️Mama, super si in super ti gre.

To sem jaz. Julija. Sem partnerka in mama, ki dela po svojih najboljših močeh.

Kaj se je spremenilo?

Malo pred dopolnjenim dvaindvajsetim rojstnim dnem sem dobila najlepši naziv “mama” in takrat se je moj svet začel vrteti v čisto drugo smer. No, lahko kar mirne duše rečem, da se je svet začel vrteti v drugo smer kar od trenutka, ko sem izvedela, da sem noseča. Kaj se je spremenilo?

Spremenili so se moje mišlenje, cilji in zanimanja. Na prvo mesto sem postavila njo, malo bibo, ki je rastla v meni. V glavi sem imela kup vprašanj glede nosečnosti, poroda, novorojenčka, kup vprašanj o obdobju po porodu, prvih mesecih, ipd. Odgovore sem začela iskati v knjigah, člankih, na spletu… Pa ne zato, ker ne bi imela koga, da bi ga o tem povprašala,  ampak enostavno zato, ker je meni osebno ljubše pridobivati informacije na način, da jih sama najdem, raziščem še kako stvar do podrobnosti , za piko na i – pa se ogromno časa sem imela. In ko je končno prišel ta težko pričakovan dan D, ko se je rodila moja Rubi, sem začela nekatere nasvete upoštevati. Katere nasvete?  Tiste, za katere so moja logika in moj 6 čut govorili, da je tako prav. Tukaj govorim o nasvetih ki sem jih prebrala, ki so mi bili rečeni, tudi s strani babic in zdravnikov. Mamice dobimo kup informacij iz različnih smeri;  za katere od teh pa bomo odločile in jih upoštevale, pa se moramo odločiti same. Vedno.  Za vsako mojo odločitvijo se skriva “kmečka” razlaga, zakaj sem se odločila, da bom mojega otroka hranila in vzgajala tako, kot bom jaz hotela. In ker sem zaradi teh odločitev bila deležna raznih kritik in nazivov, sem se odločila, da zapišem še moje razloge “zakaj”. Moj namen ni nikogar prepričati, da je to kar delam jaz, najbolj pravilno in da mora to vsaka mama prakticirati pri svojem otroku. Niti ne pravim, da je tista mama, katera ni delala po teh smernicah, slaba mama. Vse se trudimo po najboljših močeh in vsako našo odločitev spremljajo le najboljši nameni.

V mojem postu na Facebooku sem se bežno dotaknila t.i. teme Sodobna/Novosodobna mamica, o katerih pa se bom zdaj malo bolj razpisala.

Moja prva odločitev

Moja prva odločitev ki sem jo sprejela, ko sem izvedela, da sem noseča je bila, da bom dojila kolikor dolgo bo možno, kljub uvajanju goste hrane pri mesecih, pri katerih mamice s tem pričnemo (tukaj sem prejela različna mnenja, da je z gosto hrano potrebno pričeti čimprej). In zakaj sem se tako odločila? Vse mamice vemo, da dojenčke v prvih mesecih mučijo “krčki” oz. kolike. Te so posledica slabo razvitega črevesja novorojenčka in traja do nekje 6. meseca starosti, da se popolnoma razvije. No, zaradi tega se tudi odsvetuje uvajanje goste hrane do šestega meseca. Sama sem Rubi prvo kašico ponudila malo pred dopolnjenim 5. mesecem, ker je na teži pridobivala res minimalno. Ko pa sva začele z gosto hrano, so iz vseh strani leteli nasveti kaj ji najprej ponuditi oz. s katero hrano začeti. Mlečni gres in goveja juhica sta bila najbolj pogosta nasveta, za katera nisem vprašala in sta bila malo manj vsiljena. Zakaj ne mlečni gres oz kravje mleko, če pa je večina nas zrastla na njem? Ker danes vem, da kravje mleko vsebuje preveč beljakovin, mineralov, nasičenih maščobnih kislin in zelo obremeni dojenčkove ledvice, ki morajo to izločiti. Podobena zgodba je pri goveji juhici. Govedina je že nekaterim odraslim težko prebavljiva, zato sem začela z zelenjavnimi juhicami. Ampak brez začimb, še posebaj soli. Zakaj? Ker sol zelo obremeni ledvice, ki pa so pri dojenčku še zelo male. Kmečka pamet mi pove, da ledvice od Rubi ne morejo predelati toliko soli, kot jo lahko moja, če jeva pri kosilu isto juhico. Seveda sem s časoma začela dodajat druge začime,kot so kumina ipd. Še vedno je ta juhica meni imela grozen okus, Rubi pa jo je zmazala kot za šalo. Logično, saj so dojenčkove brbončice veliko bolj občutljive kot naše, saj šele spoznavajo okuse in se navajajo nanje. Naslednja navada (razvada), ki je globoko zakoreninjena je (prehitra) uporaba hojice. Jaz sem se odločila, da je pri Rubi ne bom prakticirala. Spet zakaj, če pa je večina nas shodila v njej? Rubi je stara osem mesecev in pred parimi dnevi je začela samostojno sedeti, vendar še vedno ni čisto stabilna. Kaj mi to pove? Njene mišice še vedno niso dosti močne, da bi trup dlje časa držala pokonci. Vsi vemo, da kosti pokonci držijo mišice, a ne? Torej, zakaj bi jo silila v držo, v prisiljeno držo, za katero še ni pripravljena oz. dovolj močna? Vsak otrok je drugačen, edinstven, zakaj pričakovati, da bodo vsi sedeli pri petih mesecih, hodili pri desetih? Saj niso serijsko narejeni roboti. Dajmo jim čas in možnost, da nam SAMI pokažejo, kdaj so pripravljeni na nove podvige. Mamica, mi zaupaš, kaj pa je bila tvoja prva odločitev?

TAKO JAZ GLEDAM NA TO

Kar sem napisala, je moje mnenje, moja razlaga in moje odločitve. Nikogar nočem v nič prepričati, le moj pogled na določene stvari delim z vami, morda pa ta blog bere bodoča mamica, ki sama raziskuje kako in kaj (kot sem jaz) ali blog bere novopečena mamica, ki se sprašuje, kako tisto, kako ono, kaj naj zdaj…in morda sem ji s tem zapisom lahko pomagala, v nasprotnem primeru bo raziskovala naprej.

Ni slabih mam, ni nepopolnih mam, vsaka mama se trudi po najboljših močeh in daje vse od sebe. Za svojega dojenčka je mama vedno popolna, saj ga nasiti in ni lačen, ga odžeja da ni žejen, ga sprevije, da je rita sveža, ga umiva, da se  počuti bolje, ponoči vsataja in mu pomaga prebresti težke urice…

Vse mamice želimo otročkom le najboljše, kajne?

 

Hvala, da si si vzel/a čas in prebral/a moj prvi blog.

Vaša Julija